V osnovno šolo je vključena zelo heterogena populacija otrok, kar pomeni, da se učitelji pri delu srečujejo z zelo različnimi učenci. Nekateri izmed njih imajo pri šolskem delu in usvajanju šolskih znanj večje težave.
Pri delu z učenci, ki imajo v osnovni šoli težave pri učenju, razlikujemo pet osnovnih stopenj pomoči:
|
1. |
pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja in varstva
|
|
2. |
pomoč šolske svetovalne službe
|
|
3. |
dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP)
|
|
4. |
mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove
|
|
5. |
program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo
|
- POMOČ UČITELJA PRI POUKU, DOPOLNILNEM POUKU TER V OKVIRU PODALJŠANEGA BIVANJA IN VARSTVA
Na tej stopnji učitelj pomaga učencu pri rednem (skupnem in nivojskem) pouku v razredu in pri dopolnilnem pouku. Učencu v nižjih razredih pomaga tudi učitelj v podaljšanem bivanju. V okviru procesa poučevanja se učencu omogoči več prilagoditev in večjo količino pomoči ter diferencira in individualizira učne zahteve, naloge, pripomočke …
- POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE
Če učenec z učnimi težavami kljub vsem učiteljevim prilagoditvam ne napreduje, se v nudenje pomoči vključi svetovalna delavka šole. Svetovalna delavka poglobi in dopolni celotno odkrivanje in raziskovanje težav ter svetuje učencu, učiteljem in staršem (glede ustrezne pomoči učencu doma).
- DODATNA INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ
Kadar se učne težave kljub učiteljevi pomoči pri rednem in dopolnilnem pouku, v podaljšanem bivanju ter pri občasni pomoči svetovalne delavke nadaljujejo, se učencu ponudi in organizira individualna in skupinska pomoč. Dodatne ure individualne in skupinske pomoči potrebujejo praviloma učenci z zmernimi učnimi težavami. Opravijo se dodatni diagnostični postopki, pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo že vključujejo tudi specializirane zunanje strokovne ustanove.
- MNENJE IN POMOČ ZUNANJE STROKOVNE USTANOVE
Za učenca s težavami, ki ne napreduje kljub vsem oblikam pomoči na prvih treh stopnjah, lahko šola oziroma starši zaprosijo za dodatno strokovno mnenje in pomoč glede na naravo težav ustrezno zunanjo specializirano strokovno ustanovo. Te opravijo psihološko, klinično psihološko, specialno pedagoško in/ali pedopsihiatrično diagnostiko ter svetujejo šoli in staršem pri delu z otrokom.
Zunanje strokovne ustanove:
- Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana,
- Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov – Zdravstveni dom Domžale,
- zdravstvene mentalno-higienske službe
- in druge javne zdravstvene službe ter zasebni izvajalci.
- PROGRAM S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN Z DODATNO STROKOVNO POMOČJO
Če je strokovno mnenje šole, da učenec z izrazitejšimi specifičnimi učnimi, čustvenimi ali vedenjskimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči, šola staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.
POSTOPEK USMERJANJA
Usmerjanje je ugotavljanje primanjkljajev, ovir in motenj, ugotavljanje potreb po prilagoditvah in strokovni pomoči, usmerjanje v ustrezen program vzgoje in izobraževanja in določitev vrste in obsega prilagoditev in strokovne pomoči. Začetek postopka o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami lahko sprožijo starši/zakoniti zastopniki in tudi šola po uradni dolžnosti, kadar oceni, da je za otroka usmeritev potrebna, pa se starši s tem ne strinjajo. Vlogo za začetek postopka usmerjanja vložijo starši na območni enoti Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, pristojni glede na kraj stalnega prebivališča otroka.
V okviru Zavoda RS za šolstvo delujejo Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Komisija natančno pregleda zahtevek in poročila staršev in šole, diagnostična poročila zunanjih strokovnih ustanov in po potrebi dodatno pregleda otroka. Glede na svoje ugotovitve izda strokovno mnenje, na podlagi katerega Zavod RS za šolstvo izda odločbo o usmerjanju. V okviru odločbe se določi izvajanje dodatne strokovne pomoči.